V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interese politike in tajnih služb, tik pred osamosvojitvijo propadli.

Kitajsko medmrežje se je rodilo v Ljubljani
Inženirji podjetja Iskra Delta so leta 1985 pod nadzorom tajnih služb noč in dan izdelovali in preizkušali sestavne dele računalniškega omrežja, s katerim so nameravali povezati policijske postaje desetih največjih kitajskih mest.

V drugem preddverju Cankarjevega doma smo se srečali s Sašem Kranjcem, dolgoletnim tehničnim direktorjem: “Glede na dobre izkušnje ob sodelovanju pri organizaciji letnih šol Iskre Delte smo se dogovorili za daljši najem dela takrat naših novih prostorov, torej drugega preddverja. Potrebovali so jih za tehnična testiranja njihove računalniške opreme.”

V Cankarjevem domu so sestavljali gradnike za postavitev enega najobsežnejših računalniških omrežij na svetu, ki bi ga danes poenostavljeno opisali kot nekakšen zametek kitajskega medmrežja. Kitajci so Iskro Delto opazili na zagrebškem sejmu, kjer so predstavljali lastne računalnike, ki so jih izdelali z uporabo ameriških procesorjev.

Kitajci so zaslutili, da bi z jugoslovanskim visokotehnološkim podjetjem lahko prišli do sodobne informacijske tehnologije, neposredno v ZDA pa je niso mogli kupiti zaradi embarga. Zato so na obisk povabili takratnega notranjega ministra Jugoslavije Staneta Dolanca in z njim sklenili pogodbo o sodelovanju policij obeh držav, v kateri je bilo omenjeno tudi, da jim bo podjetje Iskra Delta postavilo računalniško omrežje.

“Šlo je za neke vrste elektronsko pošto, za prenos datotek z enega konca Kitajske na drugega, seveda prek telefonskih linij in brezžičnih visokofrekvenčnih povezav,” se spominja Janez Škrubej, direktor Iskre Delte med letom 1982 in 1989.

Projekt je spremljala tudi težava, saj je Iskra Delta računalniške procesorje, ki so osrednji element vsakega informacijskega sistema, uvažala iz ZDA. Sledili so številni zapleti in konflikti, jugoslovanska vlada pa je na koncu vendarle poslala v ZDA delegacijo, ki naj bi Američane prepričala, da lahko uporabijo njihove procesorje za izdelavo računalniške mreže na Kitajskem.
Tako se je zahteven projekt Milijarda, kot so ga poimenovali, lahko začel udejanjati in bil kmalu v veliko zadovoljstvo Kitajske tudi uspešno izveden, veliko Kitajcev pa je naslednja leta prihajalo v Slovenijo na šolanje, da so se naučili sistem uporabljati in vzdrževati.

Vzpon Iskre Delte
Deltini inženirji so že konec sedemdesetih let 20. stoletja začeli razvijati tudi osebne računalnike. Upokojeni inženir Damjan Žemva še vedno navdušeno programira, v mladih letih je delal na Škotskem, imel je ponudbo za študij na MIT-u, a je ostal v Sloveniji: “Maja 1978 sem dobil dva otroka, najprej se je rodila hčerka Ajda, nekaj dni pa še naš računalnik Delta 340.”

Inženir Žemva velja tudi za neformalnega očeta Deltinih osebnih računalnikov, katerih najbolj znana modela sta bila Partner in Triglav. Računalnik Iskre Delte Triglav je kot Vedi nastopal tudi v legendarnem mladinskem filmu Poletje v školjki. “Bili smo entuziasti in smo si veliko upali,” o uspešnem obdobju Iskre Delte pripoveduje inženir Žemva.

V trenutku, ko bi Iskra Delta lahko postala pomemben igralec na mednarodnem tehnološkem prizorišču, saj so imeli veliko naročil in razvojnih načrtov, žal ni imela podpore ne v stari jugoslovanski oblasti, še manj pa v novi slovenski. Zato so jo kmalu razkosali, močan razvojni oddelek pa razpustili.

V krempljih tajnih služb?
Epilog propada Iskre Delte se je začel z obiskom Mihaila Gorbačova marca 1988 v Ljubljani. Kot kaže, pa so se takrat vodilni v Jugoslaviji ustrašili, saj so srečanje Gorbačova z inženirji Iskre Delte preprečili tako, da so direktorju Škrubeju z injekcijo v telo vbrizgali snov, zaradi katere je naenkrat dobil visoko vročino. Kot pravi v knjigi Škrubej, je šlo za načrtovano diverzijo, saj se je oblast zbala, da bi računalniško podjetje, ki ga ni nihče dobro nadzoroval, zaradi proizvodnje strateških računalniških sistemov postalo premočno.

Zgodbo direktorja Iskre Delte Janeza Škrubeja o tem, kako so mu tajne službe preprečile srečanje, celo z injekcijo, smo poskusili preveriti tudi pri gostiteljih in gostih odmevnega obiska v Ljubljani. Takrat najvišji slovenski partijski politik Milan Kučan, ki je sprejel Gorbačova in mu tudi razkazal Ljubljano z Iskrine stolpnice, ne želi komentirati navedb v knjigi Hladna vojna in bitka za informacijsko tehnologijo.

Obrnili smo se tudi na fundacijo Mihaila Gorbačova. Spraševali smo se, ali je sovjetsko delegacijo takrat res zanimala predvsem slovenska informacijska tehnologija. Gorbačovov tiskovni predstavnik je naši moskovski dopisnici sporočil, da se nekdanji predsednik Sovjetske zveze trenutno pripravlja na svojo 85-letnico, ki bo 2. marca, in da do takrat ne daje posebnih izjav in intervjujev.

Zagonetnost Iskre Delte
Zgodba o slovenskem računalniškem podjetju Iskra Delta je zagonetna in zagotovo večplastna. Dolgoletni direktor Janez Škrubej si je upal razkriti svojo resnico v knjigi, ki je izšla tudi na ameriškem trgu. Ob tej priložnosti ga je sprejel takratni ameriški veleposlanik v Ljubljani Joseph Mussomelli.

Na naših družbenih omrežjih je napoved oddaje vzbudila precej zanimanja in tudi dvomov, češ da gre za umetno ustvarjen mit in da je bila Iskra Delta pravzaprav sporno podjetje, v katerem je vladal prevelik razkorak med inženirji in ambicijami vodstva, pri čemer takratna komunistična politika ni zmogla prave presoje. Poskušali smo dobiti še kakšno drugačno mnenje ljudi, ki so bili blizu Iskri. Za nastop pred mikrofonom nam ni uspelo prepričati nikogar.
Dejstvo je, da je bilo podjetje Iskra Delta fenomen svojega časa. Ali bi lahko danes imeli svojo Nokio, pa seveda ostaja zgolj hipotetično vprašanje.

Luka Hvalc in Sašo Dolenc, Radio Slovenija